Kaj pomeni dirkati na evropskem prvenstvu?

Za slovenske ljubitelje kolesarstva je bila to posebna priložnost, da evropsko prvenstvo doživijo povsem od blizu – ob cestah, ki jih vsak dan prevozijo, v domačih krajih in med množico navijačev ob progi.

A kako je bilo vse skupaj videti z druge strani, iz sedla? Kako je prvenstvo doživljala tekmovalka, ki je na teh cestah opravila nešteto treningov, tokrat pa se je po njih podala v slovenskem reprezentančnem dresu, ob boku najboljših evropskih kolesark?

To izkušnjo želim deliti z vami.

Dirka je imela posebno mesto na koledarju že od začetka sezone

Nastop na letošnjem evropskem prvenstvu v Sloveniji zame ni bilo nekaj samoumevnega. Po dveh letih premora, kar se tiče dirkanja na cesti, sem se letos prvič vrnila v peloton. To ne pomeni, da dve leti nisem kolesarila – vseeno sem trenirala in cesto za nekaj časa zamenjala za makadam. A vseeno sem izpustila dve pomembni sezoni v cestnem kolesarstvu: zadnje leto v kategoriji članic do 23 let in prvo leto v kategoriji elite.

Pred začetkom sezone torej nisem imela nikakršnih konkretnih pričakovanj glede dirkanja za reprezentanco in nastopov na mednarodnih dirkah. Dobro pa sem vedela, da je letošnje evropsko prvenstvo v Sloveniji in da vsaj v teoriji, bi morda lahko štartala. Zato sem v svojem koledarju na telefonu »za vsak slučaj« označila 3. oktober. 

Počasi je postajalo resnično

Bolj ko se je sezona bližala koncu, bolj je postajalo jasno, da evropsko prvenstvo zame lahko postane resničnost. Slovenija je za domače prvenstvo dobila kvoto osmih kolesark, vendar se je hitro pokazalo, da kvota najverjetneje ne bo zapolnjena. Sama sem v sezoni medtem vseeno nabrala nekaj mednarodnih izkušenj, nastopala tudi z reprezentanco, nekaj dirk uspešno končala in se že dobro navadila dirkanja na cesti.

Ob tem sem tudi sama spremljala novice, povezane z izborom reprezentance. Ko je postalo jasno, da na prvenstvu zaradi nesrečnega padca ne bo nastopila Urška Žigart, mi je bilo iskreno žal. Ne samo zato, ker sem vedela, da bi lahko na domačem evropskem prvenstvu in predvsem na vzponu na Možjanco pokazala svoje sposobnosti, ampak tudi zato, ker sem se že veselila možnosti, da bi pri tem vsaj nekoliko morda lahko pomagala med dirko.

Na koncu se je ta scenarij žal porušil, z njim pa tudi del predstave o tem, kako naj bi moje prvo člansko evropsko prvenstvo izgledalo.

Treme do štarta niti ni bilo ...

Presenetljivo v dneh pred štartom niti nisem bila živčna.

V torek sem opravila še zadnji test, izboljšala svoj prejšnji čas na Možjanco, ostalo pa mi je še nekaj rezerve. Seveda mi je bilo jasno, da bodo najboljše klanec odpeljale mnogo hitreje. A že stati na štartu v takšni konkurenci, na domačem evropskem prvenstvu mi je pomenilo veliko.

Večina kolesark na štartu je del profesionalnih ekip, medtem ko sama dirkam za avstrijski klub, ki ne dirka niti na kontinentalnem nivoju. Takšne priložnosti res ne pridejo vsak dan. A kljub temu sem bila do štarta relativno neobremenjena s tem dejstvom in resne treme niti ni bilo.

To se je nekoliko spremenilo, ko smo prispeli v Ljubljano in pri podpisu štartne liste doživeli množico ljudi, ki so nas prišli pozdraviti na štart. Vzdušje, ki ga ne bom pozabila. Temu so sledili krajši intervjuji pred štartom, ki jih sama tudi nisem ravno vajena. A vse sem preživela in dočakala štart svoje zadnje dirke v tej sezoni, ki je imela že od samega začetka posebno mesto. 

Do klanca sem uživala, potem se je pričelo trpljenje

Čeprav je bil sam transfer do kroga s stališča dirkanja relativno dolgočasen, so nas prav v vsakem kraju, na vsakem ovinku in ob vsaki priložnosti pozdravili slovenski navijači. Res neverjetno, koliko se jih je zbralo ob trasi še preden smo sploh prispele na krog, kjer se je pričakoval in na koncu tudi odvil razplet dirke.

Približno 90 kilometrov sem torej lahko resnično uživala v vzdušju. Vozili smo se po cestah, ki sem jih dobro poznala. Točno sem vedela, kateri kraj sledi, kako dober asfalt nas čaka in kje bo naslednje zoženje (ki jih je bilo na celotni trasi zelo malo). Med drugim sem se peljala po cesti 900 metrov od doma, po cesti, kjer sem se pred 10 leti vsak dan vozila do Kolesarskega kluba Kranj na trening, kasneje pa po tej isti cesti do zbirnega mesta za trening z BTC City Ljubljana ... Med navijači so bili tudi številni znani obrazi, nekatere sem prepoznala, drugih iz glavnine nisem opazila. 

Ko smo vstopile na krog, se je prej enakomeren tempo precej pospešil. V Šenčurju je prišlo tudi do manjšega padca, napetost v glavnini pa je proti Možjanci naraščala. Začela se je borba za pozicije pred vstopom v klanec. Ta bi se mi lahko nekoliko bolje posrečila, a vseeno ni bilo še nič izgubljeno. Do klanca. Potem se je zame začelo trpljenje.

Moč je bila obupno nizka, hitro sem ostala zadaj in jasno je bilo, da je dirka izguljena. Res ni bil moj dan. Vseeno nisem niti za trenutek pomislila, da bi predčasno zaključila. Ne na evropskem prvenstvu, sploh pa ne pred domačimi navijači. Ti so me vztrajno spodbujali do vrha, za kar sem jim zares hvaležna.

Zadnji, najtežji del Možjance so bili tako glasni, da se tega ne da opisati z besedami. Na koncu smo vse Slovenke pristale v isti skupini. Nika Bobnar do zadnjega dne ni vedela, če bo zaradi bolezni sploh štartala, Špeli Kern pa je v prvem krogu na klanec le malo zmanjkalo do boljše skupine.

Grenko-sladek cilj v Šenčurju

Dirko sem odvozila do konca, na kar sem ponosna. Ker nisem imela jasnih predstav, kako v resnici izgleda evropsko prvenstvo v članski kategoriji, si vnaprej nisem postavljala rezultatskih ciljev. Po drugi strani pa je bilo prisotno neizogibno razočaranje – s treningov namreč vem, česa sem sposobna, in tokratna predstava enostavno ni odražala moje prave pripravljenosti. A v cilju ni bilo časa, da bi o tem preveč razmišljala.

Takoj so me obvestili, da sem bila izbrana za doping kontrolo, pred tem pa so me čakali še za kratko izjavo za radio in televizijo. Na poti do doping kontrole sem otrokom razdelila toliko avtogramov, kot prej v celem življenju ne. Domači navijači so poskrbeli, da sem se počutila skoraj kot zmagovalka, posebej pa sem bila vesela najbližjih.

Ko po vsem cirkusu slišiš še, da so nekateri v poznih večernih urah na ceste Možjance pisali tvoje ime ... res si takšne podpore nikoli nisem predstavljala in sem lahko le hvaležna vsakomur, ki je prišel in nas spodbujal.

Hvala, Slovenija!

Avtorica: Tjaša Sušnik